V 11. stol. je cesar Oton III. podaril »polovico vsega, kar leži v krajih med Sočo, Vipavo in Vrtovinskim potokom« oglejski cerkvi, drugo polovico pa je dobila družina gornjekoroških grofov, ki so se od prve polovice 12. stoletja imenovali goriški grofje. Oglejska patriarhija je dobila v last 50 kmetij v Ozeljanu (mišljena je širša okolica). To posest so ji potrdili 1176. leta papež Aleksander III., 1177. leta cesar Friderik [., 1209. leta kralj Oton IV. In še 1253. in 1297. leta v sporih s čedadskim kapitljem. Iz desetinskega zapisnika iz leta 1296, kjer piše »vicarius de Oseliano«, ter iz omembe iz leta 1341 »Maurus presbiter, plebanus de Oslano« izvemo, da je bila v Ozeljanu fara oziroma vikar-ijat.
Goriški grofje se najprej omenjajo kot cerkveni odvetniki na Vitovljah okoli leta 1200 in v Ozeljanu 1202. leta. Posesti so imeli v Ozeljanu, Šempasu, na Vitovljah, Visokem in v Oseku.
Okoli leta 1200 je bil v goriškem urbariju prvič omenjen Šempas kot Sancto Passo (Sveti Prehod), kasneje kot Schonpass.
Notarska listina iz leta 1361 govori o kmetijah pod cerkvijo »sub Sancta Maria de Golez in Vituglach«. Omenja Vitovlje in Marijino cerkev na Vitovskem hribu. Že pred letom 1200 naj bi na Vitovskem hribu stal romanski grad Wittenburch: o katerem ni drugih znanih podatkov. Najstarejša cerkvica je vsekakor stala na hribu že v sredini 15. stol. Iz tistega časa je ohranjen gotski prezbiterij. Cerkev se je razvijala v romarski center. V 17. stol., ko so bili lastniki ozemlja grofje Coronini, je bila prezidana in povečana po modelu svetogorske cerkve. Ko je v 15. stol. Oglejska patriarhija propadla, so njene posesti prevzeli goriški grofje. Goriški grofje so na začetku 16. stol. izumrli, kar je omogočilo uveljavitev Habsburžanov, ki so tu dobili oblast že ob koncu 14. stol. V 16. stol. je nastala pokrajinsko-politična enota dežela Goriška, del katere so bili tudi naši kraji.V drugi polovici 15. stoletja so turški roparski vdori v Vipavsko dolino prisilili prebivalce, da so zgradili močno obzidje okoli cerkve na Vitovskem hribu. Drugi protiturški tabor je nastal na griču v Šempasu verjetno iz starejšega srednjeveškega dvora. Tabor je imel 4 vogelne obrambne stolpe ter glavni sredinski stolp. Del obzidja se je še ohranil. Najstarejši del vasi se je razvil okoli tabora (»stari grad«) in ima trdnjavski videz. Krožne hrbtne fasade nekaterih hiš spominjajo na obzidje, cerkveni zvonik pa na utrdbo.