Zgodovina šolstva v Šempasu

Delovni dan učitelja

14. maja 1869 je cesar podpisal izredno pomemben osnovnošolski zakon, »s katerim se ustanavljajo načela za poučevanje v avstrijskih šolah«. Zakon je, skoraj nespremenjen, ostal veljaven do razpada Avstro-Ogrske. Z njim se je začela obvezna osemletna osnovna šola, čeprav je na Primorskem lahko trajala tudi manj (6 let + 2-letna po-navljalna šola). Šole so vse bolj prihajale pod državni nadzor, šolnino so postopoma ukinjali, učitelj je moral pridobiti večjo izobrazbo. Šolo je vodil nadučitelj. Zaradi pomanjkanja učiteljev so vse bolj zaposlovali učiteljice, ki pa še dolgo niso bile enakopravne svojim moškim kolegom: prejemale so manjšo plačo, niso se smele omožiti, če pa so se, so se s tem prostovoljno odpovedale učiteljski službi ali delu dohodkov (zakon je veljal do razpada Avstro-Ogrske).

Javne splošne ljudske šole so bile organizirane kot enorazrednice (1 razred, 1 učitelj), dvorazrednice (2 razreda, 2 učitelja) … vse do osemrazrednic. Pouk je potekal po predpisanem učnem načrtu in predmetniku. Zakon je uvedel nekatere nove učne predmete. Najhitreje se je uveljavilo petje, dobro je bil sprejet predmet ženskih ročnih del, zelo so kritizirali telovadbo, z velikimi težavami se je uveljavljalo risanje. Še na prehodu v 20. stol. so v prvih dveh razredih risali po stigmah. (Stigme so bile pike, natisnjene na risalni papir; učenec je »risal« s povezovanjem pik.) Okrog leta 1890 so revni otroci še vedno pisali na tablice, bogatejši, meščanski, pa so imeli že zvezke. Na prelomu iz 19. v 20. stol. je imela skoraj vsaka ljudska šola svoj šolski vrt, za katerega je moral učitelj skupaj s svojimi učenci vzorno skrbeti.  

(Skupno 349 obiskov, današnjih obiskov 1)